Nekoč je bil Martin Margiela in imel je takšen estetski potencial, da bi bilo dovolj za vse njegove naslednike na čelu blagovne znamke in za študente, razpršene po vodilnih modnih hišah, kot je Demna Gvasalia, ki neumorno citira svojega učitelja in samozavestno nosi lovoriko najvplivnejšega oblikovalca našega časa in celo dolgoletne muzejske retrospektive, kakršna je modni muzej Palais Galliera, pričakovan v modnem muzeju.
Vprašanje je le, kako uporabiti ta estetski kapital. Na primer, John Galliano jo je uporabil kot svojo drugo priložnost. Po nekaj letih sramote in prvih skrbnih poskusih, da njegovo dekonstrukcijo prilagodi šabloni Margiele, je lani januarja Galliano končno upravičeno pobral najdaljši aplavz v sezoni in v eno steklenico zbral vse kanone Maison Margiele.
Nemogoče je vsakič zadeti jackpot, zato februarja spet pogledamo neskončne vrzeli, ki smo jih že videli - takšne velikosti, da je le "okostje" ali okvir v obliki trakov blaga na mestih domnevni šivi in pritrdilni elementi ostanejo iz vrečastih obsežnih plaščev-padalcev in bombnikov … Le brez bonusa v obliki tilovih portretov Kanadčana Benjamina Scheina, ki se v zadimljenih oblakih lebdi okoli telesa. Nova kolekcija je spet skica stvari, ki so obrnjene navzven in razstavljene na detajle, poslikane z markerji. Zdi se, da ovratnik plašča lebdi v zraku, plašč pridobi vratni izrez, obleke vlečejo proste niti, vreče najdejo svoje mesto na glavi, a srebrna kopita klopotajo tako glasno kot pred desetimi leti.
