Imam prijateljico Irochko. Oziroma ne tako. Prijateljev je veliko. Toda samo eden je moder. Irina. Konec koncev pa kako: čeprav imamo v svojem koledarju Dan družine, ljubezni in zvestobe, vendar družina ni posebej cenjena. "Institucija poroke je uničena!" "Živi zase!" In na splošno - "Ni ljubezni." Vsak samospoštovalni sijaj kriči o tem. Preberemo nasvete psihologov, jih primerjamo s tistim, kar vidimo okoli sebe, in - se strinjamo. Ljubezni ni, družina ni potrebna, vendar morate živeti, da ugajate svojemu veličanstvu. Negujte se in cenite sebe. Tako je lažje. In poskušate - iz drobnega otroka vzgojiti dobro, hvaležno, izobraženo osebo. Sedem potenje bo šlo, ne, sedem tisoč. Ali pa tukaj: uničenje družine je kos pogače. Dva pogovora z dvignjenim glasom z razbijanjem jedi in dosvidos, odhod k moji mami. Polovic ni. Obstaja samo ponosen in nedeljiv I. Nihče se noče upogniti, ne bo. Takšna so življenjska načela.
Ko pa mi rečejo navadno "brez ljubezni, brez družine" - odgovorim: prav slabo si izgledal. Jaz imam tak primer. Ira. Že ima več kot petdeset let in ima odrasle sinove in vnuke. Mož. Naj poudarim: ljubljeni mož. Družinska pot ni bila posuta z vrtnicami; prihajalo je do resnih prepirov in težkih mesecev. Ira je jokala in se mi pritoževala. In potem se je povlekla, si obrisala solze in rekla: "Za ljubezen se je treba boriti." Pred kratkim ji je mož podaril šopek vrtnic oranžne barve - sto en cvet. Samo. Vem, da takšne šopke dajejo bogati oboževalci mladim dekletom v prvem mesecu njihovega poznanstva. Kako so sijale Irishkine temne oči! Ljubezen obstaja. Tudi po tridesetih letih zakonske zveze.
"Mama je glavna stvar." To je še eno Iraino zlato pravilo. Sedem let je skrbela za lažno mater in trdno prenašala vse njene muhe in pritožbe. Poklical sem njenega frizerja in manikerko k njej: "Moja mama bi morala biti vedno lepa." Mati Irinka je to življenje zapustila srečna in mirna. Obdan z ljubljenimi.
In najstarejši sin je pred več kot desetimi leti pripeljal svojo snaho. Precej dekle, noseča. Njen sin se je poročil in v resnici ni hotel. Ira je strogo rekla: »Moški bi moral biti odgovoren za svoja dejanja. Deklici ne bom zameril”. In skrbela je za mlade in dala priložnost, da se rodi lepi vnukinji, snaha pa je dobila visoko izobrazbo. Nekega dne - upam, da ne kmalu - se bo moja Ira postarala in potrebovala pomoč svojih sorodnikov. Prepričan sem, da bodo potem tako sinovi kot snaha rekli, kot je nekoč rekla Ira: "Mama je glavna stvar."
In tretje pravilo je zelo preprosto. A tudi najtežji del. "Vse bo v redu". Vedno moraš verjeti vanjo, pravi Ira. Mrak je najtemnejši pred svitanjem. Toda sonce spet vstane in vse osvetli s svojo toplo svetlobo.
